Helena Kocmur 

POSTAVITEV DRUŽINE

S postavitvijo se ljudem pokaže resnica in z njo povezana ljubezen v družini, ki jim je bila do tedaj skrita. Ljudem pomagam, na ta način, da z njimi pogledam to resnico in skrito ljubezen. Ko je ta slika pred nami, je do rešitve le še nekaj korakov. Kot sem povedal morajo ljudje, ki se odločijo napraviti ta korak zbrati kar precej poguma in odločnosti, da ga naredijo. Vendar, ko jim to uspe, spoznajo, da je bil ta korak pomeben ne le za njih same, temveč za celotno njihovo družino; za njihove prednike, kot tudi za njihove potomce. 
Življenje je do nas prišlo od daleč, od naših staršev, naših pednikov in od nas gre naprej, k našim otrokom, vnukom,… Po isti reki teče tudi ljubezen.

Gledališče? Klicanje duhov? Postavitev družina na prvi pogled še najbolj deluje kot spiritualistična seansa. Matej Škufca pravi, da ta metoda dela, ki jo je pred več kot dvema desetletjema odkril in s svojimi spoznanji razvil nekdanji nemški duhovnik in misionar Bert Hellinger temelji na fenomenološkem pristopu. Redne seminarje ima po vsej Sloveniji in ob koncih tedna se pri njem zbere nekaj deset ljudi, ki se med seboj največkrat ne poznajo in imajo najrazličnejše težave. Običajno pridejo sami, v nekaterih primerih jih spremlja še kdo od svojcev, morda partner, starši ali kateri od otrok. “Za to, da rešimo družinski problem, ni treba, da sodelujejo vsi člani. Dovolj je, da pride oseba, ki želi težavo rešiti,” pojasnjuje Matej Škufca.
Vzrok za postavitev družine so lahko problematični partnerski odnosi, konflikti s starši, težavni otroci in želja, da bi te probleme razrešili. Včasih ljudje kljub temu, da se trudijo po najboljših močeh, ne najdejo rešitve, izvemo. Številni so poiskali pomoč tudi pri strokovnjakih, pa so ostali brez vsakega upanja in ne vedo več, kako naprej. Za postavitev družine se največkrat odločijo po nasvetu prijateljev ali znancev, ki imajo to izkušnjo in predvsem zato, ker je metoda učinkovita in ker za rešitev enega problema zadostuje en sam obisk, pravi Škufca. In nenazadnje zato, ker te družinske postavitve nimajo meja. Postavitvi je namreč mogoče še tako neverjetne situacije in vse ljudi – mrtve, žive, nerojene in splavljene, žrtve in krvnike; vojne zločine in povojne poboje, umore, prešuštva, goljufije in vse drugo, kar je bilo v družini skritega in zamolčanega. Postavljalec, ki želi rešiti problem,  nariše le družinsko deblo, ki naj sega do tri kolena nazaj. Pomembno je, da vanj skrbno vpiše vse pomembne dogodke in osebe. Osnovne podatke o težavi razkrije Mateju Škufci, naključni sodelujoči, ki bodo predstavljali njegove družinske člane, pred dogodkom ne izvedo ničesar. A ko stopijo na oder, se predstava vseeno začne – in med njo se pokaže resnica, ki ni ne izmišljena ne igrana!
Predstavnike za družinske člane, največkrat postavi Matej Škufca sam. Kot pravi, že dobro pozna izkušene udeležence in ve, da bodo znali hitro začutiti problem. Glavni protagonist, ki si želi rešitve svojih težav, je le opazovalec. Čeprav nastopajoči o njegovi družini ne vedo skoraj ničesar – izvedo le, da so v vlogi moža, žene in otroka, ne poznajo pa vsebine težave ali konflikta – se hitro vživijo v situacijo. Fenomen je v tem, da kljub popolnemu nepoznavanju družinskih članov kmalu začutijo energijo, ki je med njimi. “ Predstavniki so postavljeni v povsem prazen prostor, njihovi možgani ne razmišljajo, morajo se le zbrati, tako da dobijo občutke onih, ki jih predstavljajo. Nenadoma se z njimi povežejo na način, ki si ga ne znamo razlagati. Okrog njih se zgradi nevidno morfološko polje, po katerem se prenaša energija – tako predstavnik člana družine pride do bistvenih informacij o odnosih med njim in drugimi člani družine,” pojasnjuje Matej Škufca. Nenadoma se razkrije notranja slika družinskih odnosov in nemalokrat so ljudje, ki so prišli zaradi težav, presenečeni nad razvojem dogodkov. V nekem trenutku se, denimo, vsi akterji obrnejo v eno stran in ko jih vodja vpraša, koga iščejo, se izkaže, da so se zazrli v nekoga, ki je že davno pokojni. Izvemo, da je materi postavljalke pri rojstvu umrla sestra dvojčica, vendar družina o tem vztrajno molči. Pa postavijo še umrlo dvojčico... in vsi obrazi zažarijo, ker je družina postala popolna. Četudi je družina skušala na nekatere svoje člane pozabiti ali jih izbrisati, to v resnici ni izvedljivo, in če ne prej, se ti pojavijo na postavitvi.
“Bistveno je, da znova vzpostavimo družinski red, da vsi dobijo svoje enakovredno mesto in da družinskih članov ne delimo več na dobre in slabe. Šele ko odpremo srca za vse, tudi odrinjene, lahko v družini nastopita mir in ubranost. Tam, kjer sta nemir ali depresija, zagotovo manjkajo sorodniki, ki so jih izločili,” pravi Matej Škufca.
V nekem primeru, denimo, je po pomoč prišla predstavnica najmlajše generacije v družini, kjer so se starši prepirali zaradi dediščine, se spominja. Ženska, ki je postavila postavitev, ni razumela vse jeze, ki se je nabrala okrog delitve premoženja, dokler se ni pri postavitvi pokazalo, da so spregledali tri mrtve brate oziroma sestre, ki so umrli kot otroci. “Ponavadi se družina nerada spominja travmatičnih dogodkov, ker so povezani z bolečino. Ko je treba razdeliti dediščino, se ne znajo dogovoriti, pa ne vedo, zakaj. Šele ko mrtvi znova dobijo svoje mesto v družini, se stvari uredijo; saj so živi na račun njihove smrti dobili več.  Poznamo družine, ki se več rodov zapovrstjo srečujejo z enakimi težavami, kot da bi vedno znova opravljale popravni izpit. Ker se škodljivi vzorci prenašajo iz roda v rod, je v kateri izmed njih več raka, drugod srčnih bolnikov ali alkoholikov. Te dinamike so nam skrite, vendar zelo vplivajo na družinske člane, zlasti na mlade generacije,” pojasnjuje Matej Škufca.

Čudežne ozdravitve?

Nekatere postavitve potekajo povsem brez besed, občutki se izrazijo zgolj z gibi, mimiko, solzami. Le konec je vedno enak: olajšanje, katarza, razsvetlitev. Včasih se postavitev odvija tudi uro ali več, preden se vse uredi in se pokaže rešitev. “Na odru že, kaj pa v resničnem življenju?” vprašam Mateja Škufco. “Takoj po postavitvi se nekaj bistvenega spremeni in ta sprememba se prek energetskega polja prenese tudi na preostale družinske člane, ki se postavitve niso udeležili. Postavljalci namreč k meni ne pridejo sami, za njimi je vsa družina. Včasih se odnosi v družini potem spremenijo kar sami po sebi, že samo s tem, da se je spremenil udeleženec postavitve, ne da bi mu bilo treba kaj posebej ukrepati,” trdi Matej Škufca.
V primerih, ko se eden izmed partnerjev oglasi zaradi težav v patnerskem odnosu, je treba vedeti, da imata moški in ženska vedno “za seboj” tudi svojo družino. Pomembni so njuni odnosi z očetom in materjo – če ima hči dober odnos z očetom, ga bo imela tudi s partnerjem. Oče je namreč prvi moški, s katerim je navezala odnos, in ta predstavlja vzorec za odnose z drugimi pomembnimi moškimi v svojem življenju. Prav tako energija družine ne dopušča, da ima moški svojo ženo zelo rad, mame pa ne. Če ima težave v zakonu, jih bo odpravil šele, ko bo uredil odnose z materjo. Velja, da so za konflikte v partnerskem odnosu so pogosto krivi vzorci iz primarne družine – češ da so otroci ločenih staršev kasneje v življenju tudi sami nagnjeni k ločitvi –, pa vendar se izkaže, da to pogosto ne drži. Velikokrat vplivajo na razdor čisto drugi dogodki, za katere sta odgovorna partnerja sama. Včasih se skupaj odločita, da bosta splavila otroka, z njim pa sta splavila tudi svoj partnerski odnos in med njima ne more več teči ljubezen, je prepričan Škufca; obremenilno lahko vpliva tudi spontan splav.
Ne le skrhane odnose, postavi se lahko tudi bolezen nam pove – rak, tumor, multipla skleroza, epilepsija, shizofrenija,.. V nekaterih primerih pridejo družinski člani bolnikov, da postavijo predstavnika zase in za bolezen; skoraj vedno se izkaže, da je bolezen v resnici sel, ki prinaša sporočilo, znova o sorodniku, ki v družini nima mesta. “O bolnikovi družini pri postavitvi ne želim vedeti ničesar. Zanimajo me le vrsta bolezni in simptomi, vse drugo se pokaže samo od sebe,” pojasnjuje Matej Škufca. Če je mogoče, se pri njem oglasijo bolniki sami, ali pa njihovi najbližji svojci. “In čeprav pri tem postopku ne gre za neposredno zdravljenje, se sproži nek impulz, ki lahko pripelje tudi do ozdravitve,” trdi Škufca. Oseba, ki ima raka, je po postavitvi pogosto pomirjena z boleznijo, s smrtjo, in ravno v tem trenutku se utegne zgoditi čudež. Za primer nam navede nekaj zelo znanih Slovencev (tudi predsednika države), ki so šli v drugo smer, kot jo je predpisovala klasična medicina, pa so še vedno zdravi in živi, čeprav so jim napovedali drugače. “Teh pojavov si ne znamo povsem razlagati. Kot je videti, prvi korak k ozdravitvi prav to, da sprejmemo bolezen v svoje srce. Ljudje, ki so imeli težko bolezen, so povedali, da jih je bolezen na postelji pokrivala kot težko pokrivalo in dušila. Po postavitvi pa so dobili občutek, kot da se je to težko pokrivalo zvilo k njihovim nogam. Bolezen je še bila vedno tu, vendar zna biti tudi drobra z nami, če smo dobri do nje in jo spoštujemo,” opisuje Škufca. Kot pravi, ne spremlja nadalnje usode ljudi, ki ga obiskujejo, tako da velikokrat ne ve, kako so razrešili svoje težave oziroma ali so se pozdravili. Ne le, da jih ne spremlja, največkrat kar takoj pozabi, kaj se je na odru dogajalo. V njihovi družini je gost toliko časa, dokler se rešitev ne pokaže, potem pa se umakne. In vse, kar postavitev obrodi je darilo te družine.

Preden je spoznal, da so družinske postvitve njegov življenjski poklic, je Matej Škufca več let deloval v grafični stroki. S prvo postavitvijo se je njegovo življenje povsem spremenilo. Začelo se je povsem po naključju, ko so ga prijatelji pred sedmimi leti povabili v tujino na seminar, ki ga je vodil eden izmed učencev Berta Hellingerja. Takrat je prvič postavil svojo družino in temu so sledila številna spoznanja. Ugotovil je, da je prav to tisto, za kar je poklican v življenju in že čez 14 dni je spoznal Hellingerja. Kasneje se je udeležil številnih njegovih seminarjev in zdaj svojega učitelja pogosto spremlja na seminarjih v tujini. Dogodkov, ki jih vodi Bert Hellinger, se običajno udeleži tudi več tisoč ljudi, družinske postavitve Mateja Škufce, ki to delo opravlja poklicno, pa jih na leto obišče več kot tisočpetsto. Vsak konec tedna se odvije od 12 do 15 postavitev, nekatere trajajo četrt ure, včasih pa postavitev  lahko poteka tudi več kot eno uro, tudi dve ali tri. “Za vsakogar si vzamem toliko časa, kot  je potrebno, da se pokaže rešitev problema,” pravi 39-letni Škufca. Še letos namerava organizirati več tečajev za vse, ki bi jih ta metoda zanimala, ali bi jim celo pomagala pri delu. Prvi bo maja v Ljubljani. Koristiti bi utegnila zdravstvenim in socialnim delavcem ali terapevtom. Nekateri, pravi, ga obiskujejo že zdaj. “Če se socialni delavec udeleži postavitve družine, je potem laže v oporo drugim. Včasih svojim strankam tudi predlaga, da poskusijo rešiti svoje težave na tak način, zlasti v primerih, ko zaidejo v slepo ulico ob ločitvi, določanju preživnin, skrbništva, delitve premoženja in podobno.”
Ko smo pri slovenskem društvu psihoterapevtov skušali pridobiti mnenje o postavitvah družine, nam je predsednik društva dr. Miran Možina pojasnil, da njihova stroka podpira to terapevtsko metodo. Čeprav je danes na trgu veliko ponudnikov alternativnih metod zdravljenja, med katerimi so zagotovo tudi šarlatani, v postavitvah družine niso našli ničesar spornega, je še zatrdil Možina.
Z udeleženci družinske postavitve v Naklem smo se smeli komaj kaj pogovarjati, saj bi, pravi Matej Škufca, s svojo radovednostjo ovirala komaj začete procese. Kljub vsemu smo o vtisih povprašali par z Gorenjske, ki se je srečanja udeležil približno desetič in je tisti dan nastopil v več postavitvah. Čeprav o osebah, ki sta jih zastopala, vnaprej nista ničesar vedela, sta svoji vlogi v družinski  postavitvi popolnega neznanca odigrala neverjetno prepričljivo in doživeto. Pojasnila sta, da še sama ne vesta, katera sila ju vodi, da prevzameta občutke drugih. Na postavitvah, kamor sta začela zahajati po priporočilu znancev, sta sprva reševala svoje težave, zdaj pa prihajata zato, da pridobivata nove izkušnje.

Postavitev družine na prvi pogled nekoliko spominja na spiritualistične seanse klicanja duhov, zlasti takrat, ko nastopi tudi več umrlih. Ti na postavitvi praviloma ležijo ali sedijo, medtem ko predstavniki živih stojijo. Z malce fantazije se opazovalcu celo zazdi, da skozi osebo, ki “ je predstavnik” umrlega, v resnici spregovori njegov duh, še posebej, če je predstavnik dovolj izkušen.