Postavitev družine: obnova ljubezni in reda

Uvod

V današnji družbi z zelo poudarjenim individualizmom pogosto pozabljamo, da smo vsi vpeti v splete odnosov, ne le z družinskimi člani, povezani smo tudi z vezmi, ki presegajo naše bivanje v tem času in prostoru. Smo del skupinskih bitij –družine, naroda, človeštva. Vezivo, ki nas povezuje v družini je ljubezen ter predanost in zvestoba, ki ju takšna povezanost vsebuje. To so izjemno močne vezi, brez katerih ljudje ne moremo preživeti, ne moremo se normalno razvijati. Povezave se pretrgajo, kadar so bili posamezniki zlorabljeni, ranjeni, ubiti, kadar so bili izgnani, oddani v posvojitev, kadar so ženske splavile, kadar so družinske člane prizadele hude bolezni ali nesreče. To so ključni dogodki, ki vplivajo na več generacij in ovirajo pretok ljubezni in posameznikom onemogočajo, da bi zares živeli polno življenje. Povsod, kjer so te povezave pretrgane, kjer je tok ljubezni oviran, ljudje trpijo, čutijo primanjkljaj, nelagodje, pogosto se v družinah najdejo posamezniki, ki žrtvujejo sebe ali svoj resnični poklic, da bi nekako dopolnili ali zakrpali vrzeli in rane. Rešitev se zato včasih pokaže šele takrat, ko vstopimo v to skupinsko bitje, ko spoznamo dinamiko in zastoje znotraj tega bitja, nato pa izkusimo še tiste drugačne, zdrave tokove znotraj tega bitja, ki nam in drugim omogočajo, da zares zaživimo najboljše kar je v nas.
Oseba, ki želi jasno videti čustvene tokove in odnose v svoji družini in pot urejanja in celjenja (v dobesednem in prenesenem pomenu te besede) kot opazovalka sedi v krogu ostalih udeležencev, ki obdaja prizorišče. Ljudje na sredi sobe so predstavniki članov neke družine. Izstopili so iz toka dogajanja lastnih življenj in vstopili v stanje, ki ni določeno s časom in prostorom, skozi njihova telesa tečejo čustva, misli in odnosi ljudi, ki jih predstavljajo. Oseba ima tako priložnost videti, kar je bilo bolj ali manj prikrito s tegobami in igrami vsakdanjega življenja. Vidi s časovno širše perspektive, veliko globlje in bliže resnici. V teku postavitve vsi člani družine dobijo enakovredno mesto, ki jim naravno pripada v živi skupnosti, pretrgani tokovi ljubezni spet vzpostavijo. Energije v družini začnejo teči drugače, rane generacij se začnejo celiti.

O postavitvi družine in življenjskih resnicah, ki se pokažejo, a jih v današnji družbi velikokrat spregledujemo, smo se pogovarjali z Matejem Škufco, ki pri nas vodi postavitve družine in je učenec začetnika te metode nemškega psihoterapevta Berta Hellingerja.

1.del: v družini veljajo določene zakonitosti

Na čem temelji postavitev družine?

Hellingerjev model postavitve družine ali »dela v polju duha«, kot metodo Hellinger imenuje v zadnjem času, temelji na fenomenoloških spoznanjih, ki so se pokazala pri njegovem načinu dela s skupinami. Tako je prišel do določenih zakonov, ki veljajo v družini. Zelo zgoščeno povedano Hellingerjeva metoda postavitve družine temelji na spoznanju, da ljudje, ki smo jih kot predstavnike članov neke družine postavili v prostor, dobijo občutke oseb, ki jih predstavljajo, čeprav o njih ničesar ne vedo.

Ali je pomembno, da tisti, ki postavlja svojo družino, vse razume ali moč oziroma učinek postavitve dejansko poteka na nekih drugih ravneh?

Pred tistim, ki postavlja svojo družino, se odpre resnica. S samim opazovanjem in spremljanjem pride do spoznanj, ki so pomembna za njega samega. Hkrati se povezuje s tistimi, ki so bili izključeni iz družine. S tem, ko se poveže z njimi, postane svoboden. Ko ni bil povezan z njimi, ko jih je tudi sam izključeval, so ga oni namreč na nek način držali. Ena od resnic, ki jih vidi, je tudi ta, da ni imel pod nadzorom svojega življenja, da ni bil takšen, ker je bil slab ali dober, ampak preprosto ni imel izbire – moral je biti takšen, kakršen je bil. Enako spozna tudi za druge člane svoje družine. Tako lahko odpusti sebi in njim in odloži zelo veliko breme. Ljudje pogosto zelo intenzivno spremljajo postavitev, čustveno popolnoma vstopijo, se predajo in čutijo, kako globoko se jih je dotaknilo. Vedo, kako pomembna je za njih sama resnica, ki se je pokazala, ki so jo neposredno začutili.

Pogosto smo ljudje prepričani, da bomo svobodo izgubili, če bomo sprejeli situacijo, a je v resnici ravno obratno: svobodo izgubljamo, ko se situaciji upiramo.

Dokler zavračamo, smo manj svobodni, to še posebej velja za zavračanje staršev. Veliko ljudi, ki ima težave s svojo službo ali z denarjem, ima v globini probleme s svojimi starši. Ponavadi imajo prekinjen odnos z njimi, morda se niti sami ne zavedajo, zakaj. Starši pa so jim dali najpomebnejše – življenje.Tako imajo prekinjen odnos tudi s tem, kar jim omogoča preživetje, materialno preživetje. Eden od stavkov, ki se je pojavil na neki nedavni postavitvi je: »Morda si lahko najdemo drugega Boga, ne moremo pa si najti druge mame ali očeta.« Ti, ki jih imamo, so edini in nihče jih ne more nadomestiti. To je zelo globoko spoznanje, ki ima velik pomen za naše življenje. Tisti, ki so bili v mladosti veliki uporniki proti svojim staršem, kasneje brez izjeme ugotovijo, da so postali čisto podobni svojim staršem ravno v tistih stvareh, kjer so se najbolj upirali. Morda so svoje starše v tem celo prekosili. In to bodo podedovali njihovi otroci, enako se bodo obnašali do njih, kot so se oni do svojih staršev. Tukaj vidimo, da gre za krog, kjer je skrita neka posebna ljubezen do staršev. Človek se nezavedno odloči: »Prav takšen bom kot ti, še celo »boljši«, samo da ti pokažem, kako zelo te imam rad.« Ljudje ne morejo ven iz tega kroga, dokler se upirajo. K osvoboditvi iz tega kroga nekonstruktivnega vedenja pomaga spoznanje, da so starši takšni, kakršni so ravno pravi, takšne jih sprejemam in sem jim hvaležen za vse, kar so mi podarili. In da je bilo tega zelo veliko, popolnoma dovolj.

Na postavitvah se pokaže, da ima družina kot celota na nek način prednost pred posameznikom, to je nekako v nasprotju z našim poudarjanjem individualizma. Videti je, da »družinska duša« deluje tako, da se skupnost ohranja, čeprav je s tem kateri posameznik v svojem individualnem vidiku prikrajšan, njegova svoboda je omejena.

Družino lahko gledamo kot celovit sistem s svojo dušo. Družina je zbrana in umirjena takrat, ko ima vsak od družinskih članov svoje mesto. Družinska duša »žrtvuje« pripadnike mlajših generacij za to, da preko njih vključuje tiste, ki so bili izključeni. Ti zato dejansko živijo tujo usodo, ponavljajo usodo določenega prednika, ne da bi se kdorkoli v družini tega zavedal. Zdajšnja generacija je tako ponovno soočena z istim problemom in ima možnost, da se nekaj nauči, da razreši problem. Družinski člani nimajo zares izbire, da bi bili drugačni, tudi če se zavedajo tega in si želijo, da bi bili drugačni. Nekaj, kar je močnejše od njih jih vedno znova pripravi do tega, da so takšni. Dokler se v družini ne zgodi premik, pogled, na nekoga, ki je bil v družini izključen, člani družine ne morejo veliko spremeniti pri sebi. Tukaj vidimo, kako družina in njen vpliv presega življenje in želje posameznika, med seboj so povezane generacije živih in mrtvih, in vsi naši odnosi z njimi. Tudi smrt tega ne spremeni, ko na primer umrejo starši, se odnosi v družini zaradi tega ne spremenijo, tisti, ki bi želeli spremeniti odnose vidijo, da tega ne morejo, da so odnosi ostali živi, čeprav so starši že mrtvi. Težavnih odnosov, ran, ki jih nosimo v srcu ne ozdravi noben čas, kot da bile v nekem brezčasnem prostoru, vedno so prisotne v enaki moči, intenzivnosti. V postavitvah delamo v tem prostoru brez časa, kjer se te stvari da razrešiti. Ljudje so svobodni na ta način, da so povezani drug z drugim, da ima vsak svoje mesto. To jim omogoča, da živijo na svoj najboljši možni način. Takšne svobode, kot si jo ponavadi predstavljamo, sploh ni, to je dejstvo.

V postavitvah družine so poudarjeni določeni zakoni, ki veljajo za družine, a se jih pogosto sploh ne zavedamo in jih ne upoštevamo.

Po prvem zakonu ima vsak družinski član enako pravico pripadnosti, v družini mora imeti svoje enakovredno mesto, ne glede na to, kakšen je – dober ali slab, pameten ali neumen, z dobro ali slabo usodo (kot to pač mi vrednotimo ljudi),celo ne glede na to, ali je bil žrtev ali storilec zločina. Sama družina oziroma družinska duša med njimi ne dela nobene razlike, do vsakega izmed njih je pozorna z enako ljubeznijo, na enak način. V mnogo družinah je to kršeno: tisti, ki so označeni kot slabi so izključeni, nanje se gleda s strahom ali se o njih sploh ne govori, kot da ne obstajajo. Tudi storilec slabega dejanja s tem, ko prizadene družino in usodno poseže vanjo, postane del družine. Vse te ljudi je treba sprejeti v družino. Če jih ne, jih bo nekdo iz naslednje generacije prisiljen pripeljati nazaj v družino tako, da bo prevzel njihovo usodo, njihove občutke in vedenje. To je eno od pravil v družini, ki se vedno znova pokaže, družinski člani se tega držijo, ne da bi se zavedali. Rešitev se zgodi tako, da se vse, ki so bili kdajkoli izključeni iz kakršnega-koli razloga, sprejme nazaj v družino.
Drug pomemben zakon je povezan s hierarhijo: tisti, ki so prišli prej, imajo prednost. Če je ta hierarhija jasna, če je vsak močan na tistem mestu, ki mu pripada in so otroci lahko samo otroci, ker odrasli zavzemajo svoja mesta, potem gre vsem dobro, otroci so pomirjeni. Otroci včasih prevzemajo od svojih staršev ali drugih prednikov bremena, ki jih delajo energetsko večje od svojih staršev. To se zgodi na nezavedni ravni in je odraz brezpogojne ljubezni, ki jo imajo vsi otroci do svojih staršev. A vedeti moramo, da je ta ljubezen slepa in ne izpolni svojih ciljev. Ravno ta ljubezen, povezana s prevzemanje bremen in porušeno hierarhijo vodi do tragedij, do tega, da nekdo zboli ali umre. V teh tragičnih primerih se največkrat izkaže, da sta bila kršena dva osnovna zakona družine, ki sta neizprosna. V Grčiji metodo postavitev družine imenujejo »ponovna vzpostavitev reda«. V ta red sta vključena oba zakona: da ima vsak enako pravico do pripadnosti in da mora biti med starejšimi in mlajšimi vrstni red.

Izkaže se, da so tudi splavljeni ali mrtvorojeni otroci pomembni člani družine.

Žensko vprašam kolikokrat je bila noseča, ne koliko otrok ima. V družino spadajo vse njene nosečnosti, umetno ali nehote splavljeni otroci, mrtvorojeni. Tisti otroci, ki pridejo kasneje, bodo točno vedeli, kateri so po vrsti, tudi če se o tem sploh ne govori, nekje v sebi bodo vedeli. Če mama in oče nočeta gledati na tiste, ki so bili prej, so otroci zaradi tega nemirni, družina ni zbrana in tudi otroci se ne morejo zbrati.To so informacije, ki prihajajo iz nekega drugega polja, ne da bi se mi tega zavedali. Sámo naše življenje, situacija, v kateri smo in naše težave kažejo na povezanost ravno s temi preprostimi stvarmi, ki globoko posežejo tudi v našo dušo in se je dotaknejo.

Tudi pri dodelitvi skrbništva ob ločitvi staršev se pogosto pokaže, da niso bile upoštevane nekatere pomembne stvari.

Vprašamo se lahko, ali je tu ravnotežje? Ali je mati dala več življenja otroku kot oče? Ali je mati bolj starš kot oče ali sta oba enako?« Nobena mama ni mogla imeti otroka brez očeta in otrok oba potrebuje enako. Vedno znova se tudi pokaže, da otrok ne dovoli, da se enega izmed staršev obsodi kot ne dovolj dobrega, otrok je vedno brezpogojno zvest obema. Zato je tako narobe otroke spraševati, pri kom bi raje bili. Otroka se tako postavi na mesto najbolj odgovornega, staršem pa se odvzame odgovornost. To vprašanje otroku bi moralo biti prepovedano. Starša se morata sama dogovoriti o otrocih, in to odločitev sporočiti otroku: »Midva sva se tako odločila.« Če bi otrok mogel odgovoriti iskreno, vsi vemo, kaj bi odgovoril: »Želim, da ostaneta skupaj in smo vsi srečni skupaj.« Vprašanje, kam si želi iti, je popolnoma neumestno, na to vprašanje otrok ne more odgovoriti in ga samo spravlja v stisko. Karkoli bo odgovoril, bo čutil, da je narobe, mučil ga bo občutek krivde in izdajstva enega od staršev. Prisiljen bo v nezvestobo enemu od staršev. Te nezvestobe si nikoli ne bo mogel oprostiti. V svojem srcu je zvest obema popolnom enako, ne glede na to, kakšna sta. Sodelujem z nekaterimi socialnimi službami v Sloveniji, ki včasih svetujejo paru, naj naredi postavitev družine, da bo stvari videl še z drugega, globljega zornega kota. Če gledamo enostransko, lahko družino še bolj razsujemo, namesto, da bi uredili na najboljši možni način v dani situaciji. Velikokrat se starši ne potrudijo dovolj, da bi pogledali celotno sliko, kaj je dobro za njiju, za otroka, za celotno družino. Ko pridejo slabi časi, jih ljudje ne vzamejo kot preizkušnjo, ampak kot razlog, da gredo narazen. To je davek našemu individualizmu. Dejansko pa se tako pogosto izogne odgovornosti za to, kar življenje zahteva od človeka. To, da sta dva človeka postala oče in mama je dejstvo, temu se ni mogoče nikoli več izogniti in to je povezano z veliko mero odgovornosti.

2.del: Med zvestobo in svobodo

Zakaj otroci tako pogosto ponavljajo način življenja svojih staršev, čeprav tega zavestno ne želijo?

Otroci so v dobrem in slabem zvesti svojim staršem. Sin alkoholika bo zvest svojemu očetu in bo tudi sam postal alkoholik. Hči bo zvesta svoji materi in si bo izbrala moža alkoholika. S tem bo rekla (nezavedno) svoji materi: »Glej, mama, prav takega sem si izbrala kot ti, tako kot zate je tudi zame tak najbolj pravi.« In očetu bo rekla: »Glej, oče, takšen je kot ti, ti si bil zame najbolj pravi oče in on je najbolj pravi partner.« Tukaj ljudje niso svobodni pri svojih odločitvah, če bi izbirali zavestno, bi se alkoholizmu hoteli izogniti, a se ne morejo. To niso odločitve, ki bi jih ljudje imeli pod kontrolo, enostavno morali so se tako odločiti.

Vzemiva precej značilno slovensko družino: mož alkoholik, trezna žena po določenem času izgubi upanje na ozdravitev in se loči, za otroke skrbi večinoma sama. Ali lahko kot mati prepreči, da bi otroci sledili očetovemu zgledu?

Ne more preprečiti na tak način, kot v odgovoru vi pričakujete glede na zastavljeno vprašanje. Ne more. Beseda preprečiti vsebuje zapoved »Ne smete biti takšen kot je oče«. Zaradi prepovedi biti podoben očetu bodo otroci samo še bolj čutili potrebo po zvestobi, da bodo postali natančno takšni kot on. Samo en način je, da mati prekine ta prenos alkoholizma iz ene generacije na drugo: Pogleda moža – očeta svojih otrok in reče: »Hvala!« Reče »ja« vsemu, kar je počel, vsemu kar se je zgodilo, preprosto sprejme stvari takšne kot so bile. Pogleda tudi vse njegove prednike in reče vsem, ki spadajo k njegovi družini »ja« in se pred njimi prikloni, prikloni se vsem njihovim težkim preizkušnjam. Pogleda tudi alkohol in reče tudi alkoholu »ja«. Alkoholiki čutijo, da ne morejo drugače kot da pijejo. Velikokrat se spregleda, da je v družinah, kjer je alkohol, ogromno ljubezni. Na primer: V ženini družini je alkoholizem. Mož in žena na začetku občasno skupaj kaj spijeta, potem pa pridejo otroci in žena neha piti, mož pa se še bolj vda pijači. Zdaj pije namesto žene, da njo zaščiti pred pitjem. Žena je bila tista, ki je v resnici imela problem z alkoholom. Mož je vso destruktivnost alkoholizma, vse breme prevzel nase, da je ona lahko ostala trezna. Takih stvari pogosto ne vidimo. Če bi žena iskreno rekla otrokom: »Imela sva se zelo rada, zato sva se tudi poročila. In vedela sem, kakšen je. Nisva zmogla, nisva znala ostati skupaj. A kot vašega očeta ga bom vedno spoštovala. Takšen kot je, je dovolj dober, ravno pravi in v mojem srcu bo vedno mesto zanj.«, bi alkohol izgubil svojo moč in otroci bi bili svobodni v svoji izbiri piti ali ne.. Otroci doživljajo očeta kot očeta ne kot alkoholika, alkohol za otroke ne igra nobene vloge. Matere, ki obtožujejo očete, prisilijo otroke, da so ravno taki kot očetje, ker so jim zvesti.

V mnogih modernih družinahje  razvajenost postala resen problem, otroci postajajo zelo zahtevni, starše manj spoštujejo kot včasih, hkrati pa se pojavljajo številne težave.

V postavitvi se pokaže, da imajo otroci probleme zato, ker imajo starši probleme. Ko pogledamo na starše, se otroci takoj počutijo razbremenjene. Ni slabih otrok, kot tudi ni slabih staršev. So samo starši in so samo otroci. Kot oče in mama sta starša popolna v tem, da sta dala življenje. To dejstvo je bistveno, a ga veliko ljudi spregleda in zahtevajo še več. Tukaj vidimo veliko razliko med tistimi otroci, ki so izgubili svoje starše v nesreči ali vojni. Ti vedo, kako dragoceno je življenje in kakšno visoko ceno so morali plačati starši. Takšni otroci globoko spoštujejo svoje starše in jih imajo vedno pri sebi. Nekateri drugi, ki so celo življenje preživeli ob svojih starših pa so zahtevni in arogantni do njih. Ne tako dolgo nazaj so tudi pri nas otroci starše še vikali. Danes v tako imenovanem modernem svetu pa smo pogosto zelo arogantni do svojih staršev. Otroci namesto spoštovanja staršem postavljajo zahteve. Če pogledamo otroke bogatašev, ki jim starši dajo vse, kar si zaželijo – kakšne težave imajo zelo pogosto! Imeli so vse, niso pa imeli možnosti resnične šole življenja, niso doživeli konfliktne situacije, pomanjkanja in odpovedovanja. Tisti, ki so bliže povezani z močnimi življenjskimi izkušnjami, bolj spoštujejo življenje in imajo več moči. Veliko evropskih otrok je razvajenih in opazimo lahko, da v življenjskih preizkušnjah nimajo moči. Starši svoje otroke razvajajo, ker jim ne zaupajo, da bodo zmogli sami. Dopustiti morajo, da otroci naredijo tudi kakšno napako, da se na nji naučijo.

Zdi se, da smo večno nezadovoljni z odnosi – nezadovoljni smo s svojimi starši in kasneje smo nezadovoljni s svojimi partnerji, ločujemo se, znova poročamo in spet ločujemo.

Včasih pride k meni kdo, ki ima probleme s svojimi starši, nanje je jezen. Izkaže se, da ima do njih nezavedno takšna pričakovanja, kot jih imajo otroci do Boga – da jim mora izpolniti vsa pričakovanja. Toda če pogledamo sebe, vidimo, da smo samo povprečni otroci svojih staršev in da starši prav tako samo povprečni otroci svojih staršev, čisto povprečni ljudje. Niso popolni. Popolnih staršev ni. Jih ni! Tudi tisti, ki išče popolnega partnerja, je brez partnerja. Pravi partner je tisti, ki je z nami. Ta nas bo naučil tega, kar se v življenju moramo naučiti, on je tisti, ki nam manjka do popolnosti. Ženska je popolna, ko je z moškim in obratno – moški je popoln, ko je z žensko. Zadostuje popolnoma povprečna ženska ali moški, ker smo tudi sami popolnoma povprečni. Bistvene stvari v življenju so zelo enostavne, včasih ne moremo verjeti, da so res tako preproste. Pomembno je, da sprejmemo to preprostost. Življenjski zakoni delujejo, imajo svojo moč, če se jih zavedamo in sprejemamo ali ne.

Kako lahko, na primer, hči izboljša težaven odnos z mamo, ki je posledica maminega bolečega ravnanja?

Ko hči pogleda mamo, pogleda za njo. In v mami bo videla mamo in tudi tisto ali tistega, lahko več ljudi, ki je za njo. Vse, ki stojijo za njo. Reče ji z vsem, kar je bilo od njenega rojstva, ali pa morda še prej: »Ja.« Nič ni naredila narobe. Mogoče jo je ravno ona pripravila, da je takšna, kakršna je, z vsem dobrim in življenjskimi izkušnjami. Ni imela druge izbire, kot da je šla to pot. Hči verjetno ve, da če bi še enkrat izbirala, bi si izbrala natančno takšno mater in takšno pot. Bila je prava, morda bi bila kakšna druga pot lažja, a težja je bila bolj prava, ker je bila bolj poučna. To so take preproste stvari, ki so včasih težko razumljive, ampak nič hudega. Tako ljudje delujemo.

Pogosto se na postavitvi izkaže, da je blagoslov prednikov ključno pomemben za razrešitev problema. Zakaj je blagoslov prednikov, ki ga v današnjem času popolnoma zanemarjamo, tako pomemben?

Blagoslov odpre pot. Prošnja za blagoslov je povezana s tem, da se priklonimo pred vsemi predniki, njihovimi usodami in življenjem. Blagoslov si prislužimo s svojo ponižnostjo, tako, da pogledamo na vse prednike in rečemo »ja« vsemu, kar se je zgodilo, sprejmemo vse tako, kot je bilo. Odpovemo se tudi svojim željam, da bi bilo kaj drugače. Potem blagoslov pravzaprav pride sam od sebe, ne da bi si ga hote prislužili. Ko sprejmemo vse tako, kot je bilo, vidimo, da smo še zmeraj živi, da imamo kljub vsemu še vedno tisto najbolj bistveno – sebe, in možnost, da gremo naprej. Spoznamo, kako pomembno je življenje in da v tem svojem življenju lahko tudi kaj naredimo, tudi iz spoštovanja do svojih prednikov, za ceno, ki so oni plačali, da je šlo življenje lahko naprej. Ko prosimo za blagoslov, čutimo, da gre tu za neko posebno ljubezen, za globoko povezanost z našimi predniki, z očetom in mamo v enaki meri. Tako smo z njima povezani in pomirjeni, lahko bi rekli v resonanci, ker v naših žilah teče njuna kri. Če smo z njima pomirjeni, smo pomirjeni tudi sami s sabo. Tega se moramo bolj zavedati.