ZA DRUŽINSKO ZAVESO

Postavitev družine, fenomenološka psihoterapija

Življenje je splet mnogih dogodkov, zgodbe in zgodbice se nizajo na našo dušo in telo iz dneva v dan.  Tiste vsakodnevne hitro pozabimo in so nam kot nevidna stopnica do tistih, ki jih znova in znova premlevamo v mislih. Srečni razpleti in dejstva nam ne delajo težav, se pa zato toliko bolj ustavljamo pri tistih rečeh, ki nam krajšajo noči, pešajo moči in nas celo delajo nesrečne, drugačne …
V poplavi raznih instant sredstev in hitrih rešitev za lajšanje psihofizičnih tegob običajno ne najdemo svoje rešilne bilke, temveč le izgubljamo svojo energijo. Tisoč čudežnih obližev, na hitro spesnjenih priročnikov za samopomoč in delavnic, ki nam obljubljajo razsvetljenje, so mnogokrat le smernica na tržišče, kjer se prodajajo majice z zdravilno močjo, skodelice, ki kar tako mimogrede ustvarijo blagodejne tekočine, in kjer se ponujajo mnoge terapije, ki podpihujejo in potencirajo moč narave, le zato, da stopnjujejo rast svojih finančnih transakcij. Kljub mnogim navlakam, ki se same hvalijo, čeprav niso dobro meso, pa je mogoče najti tudi načine, ki prinašajo želene in obljubljene rezultate – seveda le, če smo na to najprej tudi sami pripravljeni. Med temi je tudi fenomenološka psihoterapija, t. i. postavitev družine, ki jo pri nas zadnjih nekaj let izvaja Matej Škufca, predstavnik šole Berta Hellingerja v Sloveniji.

Začetnik metode postavitve družine je 1925. leta rojeni Nemec Bert Hellinger, filozof, psihoterapevt in nekdanji duhovnik, ki je svoje večplastno znanje in izkušnje združil v metodi, ki povezuje znanje psihoanalize, skupinske dinamike, gestalt terapije in transakcijske analize z lastnimi spoznanji, ko je raziskoval pogosto skrite vezi, vzorce in zakonitosti, ki delujejo, kadar so ljudje povezani v skupnosti. S svojimi spoznanji je izzval mnoge, tako da imajo psihoterapevtski krogi do te metode še sedaj nasproten odnos – nekateri ji priznavajo učinkovitost, drugi pa ne in so izrazito proti njej. V svojem bistvu namreč še presega spoznanja in okvire današnje miselnosti in znanosti, saj se predvsem opira na izkustva, ki prihajajo iz najbolj skritih kotov srca in duše, in ne na razum, ki je v današnjem času tako priznan in opevan.


Sicer pa je postavitev družine priznana metoda po vsem svetu in se jo uporablja na mnogih področjih – v psihoterapiji, pri svetovanju najrazličnejšim organizacijam (zdravstvene ustanove, centri za socialno delo …), v medicini ter pri življenjskih, vzgojnih in izobraževalnih svetovanjih ter na drugih področjih, ki skrbijo za nego telesa, v prvi vrsti pa duha.
Namenjena je vsem, ki iščejo izhod iz načetih odnosov, družinskih, partnerskih ali službenih težav, vsem, ki želijo razumeti in odpraviti najrazličnejše zasvojenosti, tistim, ki delajo na medicinskem ali socialnem področju, pa tudi tistim, ki želijo še bolj zaživeti v svoji polni moči in hoditi po lastni poti ter jih zgolj zanimajo razsežnosti in fenomeni duše.

S koreninami do kril

Vsakdo ima korenine, ki ležijo v njegovi rodbini, zato lahko imajo spori in drugi veliki dogodki v njej posledice, ki močno zarežejo v življenje. V duši tako lahko ostane nekaj nerešenega in ločenega, kar deluje kot veliko breme na vse (naše) odnose. Ker ni ravnovesja med vpletenimi (osebami, stvarmi, pojmi) se počutimo nesrečne ali imamo težave, ki se vedno znova ponavljajo. Zato je potrebno narediti korak v smeri sprave, kar pomeni, da ponovno združimo, kar je bilo ločeno, ali ponovno povežemo, kar je bilo izključeno.
Skozi sliko, ki ostane posamezniku na koncu terapije oziroma seminarja postavitve družine, spoznamo, kako so člani družine – pa tudi drugi, ki so na drug način vpleteni vanjo – v pripadnosti do le-te skozi ljubezen in zvestobo pripravljeni za druge žrtvovati svoje zdravje, srečo in tudi življenje. S pomočjo te postavitve brez dvomov razumemo, kako se na podlagi nezavedne potrebe po poravnavi v sistemu (rodbini) usoda članov prejšnje generacije tudi kasnejšim neizogibno ponavlja.
Kadar se kljub vztrajnim poskusom reševanja določene težave ta vedno znova vrne in se človek počuti, kot bi bil ujet v nevidno kletko, gre običajno za skrito prepletenost z drugimi družinskimi člani in vpletenost v dogodke, ki zaradi različnih dejavnikov sevajo, ječijo in hočejo biti opaženi, četudi so bili že davno pometeni pod predpražnik.
Dejstvo je, da mnogi dogodki v času našega življenja pa tudi življenja naših prednikov, ki jim včasih celo ne pripisujemo nobene teže in jih z razumom spravimo v kak nepomemben predal, vplivajo na nas, naše počutje in življenje. Vsak družinski sistem ima rane, in kadar te niso zaceljene oziroma kadar tehtnica sistema ni v ravnovesju, težja stran le-te kaže na tisto stvar, ki jo je potrebno uglasiti. Mnogokrat se skozi seminar postavitve družine pokaže, da je do »razglasitve« sistema oziroma posameznikovega življenja prišlo zaradi dogodkov ali dejstev, ki imajo veliko moč. Ti so lahko: težke bolezni, invalidnost, zasvojenost, rešitev iz življenjsko nevarne situacije, zgodnja smrt staršev, sorojencev, prejšnjih partnerjev staršev, posvojeni otroci ali oddani v rejništvo, zamolčani člani družine, splavi, nesreče – tudi brez smrtnega izida, bogoslužje, izselitev v čezmorske dežele, incest, spolne zlorabe, zločini (posebej vojni, lahko tudi samo kot njihov opazovalec), krivdne vpletenosti – tudi kot povzročitelj nesreče, neupravičeno dedovanje, samomor, umor, izguba domovine (izgnanci …) itd.

Tehnične in druge podrobnosti

Postavitev družine je skupek skupinske in individualne terapije. Skupina ljudi, običajno nekje do trideset oseb, je potrebna zato, da se ustvari posebna, že skrivnostna (ne čudežna) energija oziroma polje (zato tudi ime fenomenološka psihoterapija, saj se med njo pokažejo stvari, ki jih razum ne more razložiti), v katerega se naknadno postavi osebe in pojme, ki so bistveni za vzpostavitev ponovnega posameznikovega ravnovesja. Bertu Hellingerju fenomenologija pomeni to, da se prepusti višjemu redu brez zahteve, da bi ga razumel, da bi hotel pomagati ali nekaj dokazati. Temu se prepusti brez strahu, kaj se bo razkrilo, prav tako ga ni strah, kadar se razkrije kaj groznega – prepusti se vsemu, tako kot je. V postavitvi gleda vse, tudi tiste, ki so (fizično) odsotni. Ko se prepusti temu, se mu razkrije nekaj, kar leži za fenomenom (na primer, da je bil nekdo ubit itd.).
Običajno pred postavitvijo posameznik s terapevtom opravi individualen pogovor, ostali udeleženci (opazovalci) pred samo postavitvijo ne vedo, za kakšen problem ali situacijo gre. Včasih to ostane znano le terapevtu in »postavljalcu«, kljub temu, da nekateri, ki so izbrani za ključne vloge (na primer: mama, oče, polsestra, v družino vpleteni morilec, splavljen otrok itd.) in v postavitvi predstavljajo te osebe nimajo direktnih informacij o dogodkih in problemu, je polje tisto, ki da vse potrebne informacije, ki vodijo do rešitve. Celotna skupina je seveda zavezana molku. Ob koncu postavitve običajno (včasih jih je za določen problem potrebnih več) posameznik dobi drugačen vpogled v svojo situacijo, odnose, početje, in ta jasna slika, ki je polna olajšanja, uravnanosti in ljubezni, odpre nevidna vrata, skozi katera prične prihajati življenje bolj polno in uravnoteženo, skratka tako, kot si ga v svojem bistvu želimo živeti.
Ta postavitev ima veliko moč, ki tudi po sami terapiji oziroma seminarju traja še dolgo časa, in nam neposredno in nepovratno spremeni življenje. Sočasno pa posredno vpliva tudi na druga področja mišljenja in delovanja, ne da bi se kako posebej trudili za to. Uspeh pride, ko smo končno v soglasju s svojimi starši, ko jih priznamo, sprejmemo in si od njih z vso ljubeznijo »vzamemo« življenje. Preko povezanosti s svojimi koreninami in močjo, ki jo le-te imajo, postanemo pripravljeni na vse, kar nas čaka v življenju – tudi na tisto, kar smo sprva imeli za vlogo ali nalogo, ki nam ni pisana na kožo. Z ljubeznijo, ki spet pride na plan s pomočjo postavitve družine, se omogočita povezanost in spoštovanje načel znotraj družinskega sistema, tako da vsak član družine dobi »svoje« mesto. Napetosti iz pradavnine se z ljubeznijo razrešijo in to pomeni rešitev tudi za kasnejše generacije.
Sama postavitev poteka tako, da po individualni opredelitvi problema, terapevt izbere med opazovalci tiste, ki bodo predstavljali ključne osebe, ki bodo pripeljali do poravnave v sistemu. Običajno te osebe, ki se postavijo v krog, ki ga tvorijo ostali prisotni na seminarju, predstavljajo družinske in druge pomembne člane določene rodbine. V tišini, ki jo sem in tja prerežejo besede, ki tlakujejo pot do »rešitve«, tudi »predstavniki družinskih članov«, ki v resničnem življenju ne poznajo posameznika (postavljalca) in njegove zgodbe, ozadja … čutijo enako kot ključne osebe v njegovi družini. V posebnem polju, ki nastane v skupini,  »predstavniki« prevzamejo občutke tistih oseb, ki jih predstavljajo. Do rešitve se pride, kadar se z vsemi ravna kot z enakovrednimi, kadar vsak dobi svoj prostor in sprejme odgovornost za svoja dejanja. To se v postavitvi dejansko vidi na obrazih »predstavnikov«. Kadar ti zažarijo in ko so vsi v postavitvi sproščeni, je posamezna postavitev zaključena. Kamen olajšanja pade s srca, ker se je končno sprostilo nekaj, kar je običajno bilo mnogo časa skrito, prikrito, zamolčano ali spregledano. Čeprav mnogokrat govorimo, da je usoda naša, smo mi v resnici njeni, vendar pa imamo v tem »odnosu« toliko manevrskega prostora, da nam je dano, da (lahko) spregledamo in nato ljubimo.
Sicer pa je s to metodo mogoče postaviti najrazličnejše sklope povezav, ki si jih ljudje ustvarjamo. Največkrat postavljamo svojo osnovno družino in tisto, ki jo imamo s partnerjem in potomci. Mogoče pa je postaviti tudi zaposlene v delovni organizaciji (poslovne postavitve), odnos med narodi ter celo situacije, kjer »nastopajo« živali. Prav tako lahko postavimo odnos do svojega telesa ali tistih delov svoje duše, za katere čutimo, da so leglo naših tegob, ter druge poljubne odnose, situacije itd.
Star tibetanski pregovor pravi, da nikoli ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj bo prišlo prej: naslednje življenje ali jutrišnji dan, lahko pa trdimo, da ne glede na čas, ki beži, vse počaka … če ne nas, pa tiste, ki bodo prišli za nami, da razrešijo odnose z nami in predniki. Pomembno je, da se tega zavemo, prav tako pa tudi možnosti, da lahko zrahljamo zemljo na svoji njivi ter s tem omogočimo semenu, ki bo morda vanjo padlo, bolj ljubeznivo rast.